Razstrupljanje jeter s Pegastim badljem

J

Pegasti badelj (latinsko ime Silybum marianum L.) zraste 60-150 cm visoko, ima pokončno steblo in velike zelene liste z belimi lisami, ki so nazobčani in imajo ob robovih trne. Na koncu stebla je okroglo koškasto socvetje vijolične barve. Iz oplojenih cvetov se razvijejo plodovi, ki imajo trdo lupino in svilnate dlačice, ki kmalu odpadejo. Plodovi so črno-rjave barve in veliki cca. 6mm. Pregasti badelj cveti od junija do septembra.

J

Pegasti badelj uporabljamo za preprečevanje in zdravljenje poškodb jeter, ki nastanejo zaradi alkohola ali strupov, pri motnjah delovanja jeter, cirozi jeter ter zamaščenosti jeter. Največkrat uporabljamo zrele in posušene plodove, ki jim odstranimo ščetinasto kodeljico. Plodove dodamo čajnim mešanicam. Uporabni pa so tudi sveži ali posušeni nadzemni deli rastline, ki jih naberemo ob času cvetenja.

J

J

Plod pegastega badlja vsebuje 1,5 do 3% silimarina. Glavne sestavine silimarina so silibilin ali silibin (50%), silikristin (25%), silidianin (25%).Vsebuje tudi flavonoide. Pomembno je olje (20 do 30%) z dolgoverižnimi nenasičenimi maščobnimi kislinami (60% linolne, 30% oleinske in 9% palmitinske), s tokoferolom (38%) in steroli (holesterolom, kampesterolom, stigmasterolom in sitosterolom). Plod pegastega badlja vsebuje tudi 25 do 30% proteinov.

J

V ljudski medicini se pegasti badelj uporablja pri zbadanju v rebrih, boleznih vranice, malariji, migreni, morski bolezni, pri krčnih žilah, prebavnih motnjah, žolčnih obolenjih, maščobni okvari jeter, toksičnih obolenjih jeter, kroničnih vnetjih in cirozi jeter in tudi kot protisredstvo pri zastrupitvi z mušnico.

J

Drugo ime Marijin osat izvira iz legende, po kateri je devica Marija iskala miren kraj za dojenje otroka. Marijin osat je to opazil in z listi zaščitil mater in otroka. Ker je nekaj kapljic mleka padlo na zel, ima še danes bele lise in črte. Kot zdravilna rastlina ima dolgo zgodovino, saj sega njegova uporaba v čas Kristusovega rojstva, ko so koreniko uporabljali za spodbujanje bruhanja. Iz 16. In 17. stoletja imamo podatke o ugodnem vplivu njegovih plodov na jetra.

J